Pogovor z Zlato Šlibar, dolgoletno koordinatorko Euroguidance Slovenija 

Zlata Šlibar je bila dolgoletna koordinatorka Euroguidance centra v Sloveniji in Nacionalnega centra za informiranje in poklicno svetovanje na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je tudi prejemnica priznanja za življenjsko delo. Euroguidance Slovenija deluje na Zavodu RS za zaposlovanje od začetkov leta 2000. 

Kdo je Zlata, kako bi se nam na kratko predstavila? 

Zlata je psihologinja, ki po dolgih letih dela na Zavodu RS zaposlovanje in koordinaciji Euroguidance Slovenija načrtuje upokojitev in se veseli novih izzivov. 

Kaj si je želela postati, ko je bila stara 15 let? 

Kot otrok sem zelo veliko brala, kasneje so mi povedali, da so me poznali po kupih knjig, ki sem jih prenašala iz knjižnice in nazaj. V osnovni šoli sem imela izjemnega profesorja slovenskega jezika, ki je spodbujal pisanje in branje, zato sem razmišljala, da bi postala novinarka. Moj oče je bil kriminalist in me je zanimalo tudi njegovo delo, a ob koncu osnovne šole sem se srečala s šolsko svetovalno delavko in sva se pogovarjali o tem, kam naprej po osnovni šoli. Na osnovi nekaj številk, ki so bile rezultat testiranja sposobnosti, mi je povedala ogromno o meni in mojih sposobnostih, tako da se je takrat v meni zbudilo zanimanje za psihologijo. Zdelo se mi je čarobno, da lahko s pomočjo različnih nalog v testih spoznaš človeka in mu svetuješ, kaj lahko dela v življenju. Tako sem razmišljala tudi še po 4 letih, ko sem končala gimnazijo in se odločila za študij psihologije. Svoje izbire nisem nikoli obžalovala. Verjetno bi se tako odločila tudi sedaj. 

Nekaj let si delala na Zavodu za zaposlovanje kot poklicna svetovalka. Kaj so bili največji izzivi pri tem delu? 

Zelo rada sem sodelovala s šolskimi svetovalnimi delavkami na 15 osnovnih in 5 srednjih šolah, ki so mi bile dodeljene. Zelo dobro sem se z njimi razumela in skupaj smo iskale najboljše poti za učence, da bi uspeli na poklicnem področju v življenju. Res pa je, da smo imeli takrat na voljo veliko več informacij. Skoraj vsi učenci so bili testirani s testi sposobnosti, izpolnili so anketo o izbiri poklica (današnji elektronski vprašalnik o poklicni poti), poznali smo ocene od petega razreda naprej, sodelovali so šolski zdravniki, saj so bile omejitve pri vpisu, če zdravstveno stanje ni bilo v redu. Skupaj smo oblikovali nasvet, ki smo ga predstavili učencu in staršem. Seveda je bila končna odločitev njihova. Večina ni imela težav z izbiro, v vsaki generaciji pa se jih je našlo nekaj, kjer smo se morali vsi potruditi, da se je tako učenec potem vpisal na zanj najprimernejšo smer. To je bilo predvsem v obdobju usmerjenega izobraževanja. Tu je bilo še bolj ključno dobro sodelovanje s svetovalnimi službami srednjih šol, da so razumeli potrebe posameznikov, da niso bili le seštevek točk in spričevala in dosežka na nacionalnem preverjanju znanja. 

Vidim, da si pri delu s učenci, šolam res uživala, kako pa si zajadrala v delo Euroguidance mreže? 

Delo na področju karierne orientacije se je začelo spreminjati, začeli smo uporabljati računalnike in vedno več časa sem porabila za vnašanje podatkov o učencih v računalnik, manj za pa za delo z njimi. Na Zavodu za zaposlovanje se je takrat začela prenova poklicnega svetovanja in so me vprašali, če bi hotela sodelovati v Phare projektu Pilotni center za informiranje in poklicno svetovanje. Imela sem priložnost videti tak poklicno informativni center v Celovcu, tam preživeti 5 delovnih dni in takoj sem bila ZA. Na razpis so se javile 4 države in izbrali smo Veliko Britanijo. To je bil ponovno velik izziv zame. Leta nisem skoraj nič uporabljala angleščine, naenkrat pa je vse potekalo v tem jeziku. Partnerji v projektu so nas ves čas spodbujali k govorjenju in prepričevali, da oni nič ne znajo slovensko. Vzpostavili smo prvi CIPS (Center za informiranje in poklicno svetovanje), ki je bil uspešen pri delu, tako da se je postopoma začela širitev po Sloveniji.  

Kot zadnja večja aktivnost pa je bila prošnja za sodelovanje v takratni mreži National Resouce Center for Guidance (današnji Euroguidance), katere polnopravni člani smo postali leta 2000. Prva leta sem hodila na vse sestanke, seminarje, konference v Bruselj in druge države članice. Bilo je zanimivo, na lastni koži sem spoznala pomen vseživljenjskega učenja, saj je bilo vedno nekaj novega. Bila pa sem tudi vesela, da smo dobili v skupino mlajšo sodelavko, bolj veščo jezika, željno novih izzivov, ki me je zamenjala na teh službenih poteh. Jaz pa sem se vrnila spet k delu s šolami, šolskimi svetovalnimi delavci, a tokrat iz cele Slovenije. Skrbim za spletni program Kam in kako, elektronski vprašalnik o poklicni poti, pripravljam in urejam brošuro za srednješolce, ter koordiniram delo kariernih središč na Zavodu RS za zaposlovanje. Še vedno sodelujem tudi pri nalogah v mreži Euroguidance. 

Euroguidance promovira evropsko dimenzijo v karierni orientaciji in zagotavlja svetovalcem priložnost za krepitev kompetenc tudi v okviru različnih mednarodnih študijskih obiskov in seminarjev. Kako ocenjuješ, da to koristi svetovalcem pri njihovem vsakdanjem delu? 

Moja prva izkušnja z evropsko dimenzijo sta bila dva študijska obiska v Veliki Britaniji, kjer sem spoznala povsem drugačen šolski sistem, se srečala z nacionalnimi poklicnimi kvalifikacijami in drugačnim svetom dela. Mojo nadaljnjo mobilnost pa je zaznamovala 14 dnevna udeležba na Academiji na Finskem. Moram priznati, da sem takrat dokončno spoznala, da je poznavanje velikega števila različnih praks, različnih načinov dela, različnega reševanje težav in drugačnega razmišljanja v veliko korist lastnemu delu. Bolj in hitreje sprejemaš druge, najdeš rešitev izven okvirjev starega razmišljanja, poiščeš pomoč pri kolegih, ki si jih spoznal v tujini. Tako kot je meni, to lahko koristi vsem pri delu in v vsakdanjem življenju tudi svetovalcem. 

Za konec naj povem še to, da se veselim upokojitve in močno upam, da nam bodo razmere kmalu omogočale obiske drugih držav, spoznavanje njihovega načina življenja in tudi dela.