Pri uporabi mobilnih naprav je ključna vloga staršev

Pogovor s Špelo Reš, psihologinjo iz Centra pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta Logout

Katera starost je najbolj ogrožena glede digitalne zasvojenosti? Katere so rizične skupine? Kako naj starši kot tudi učitelji prepoznajo znake?

Zdi se mi, da je potencialno najbolj nevarno predšolsko obdobje, ki pa je hkrati tudi najbolj odprto za preventivo. V tem obdobju se namreč vzpostavlja prvi odnos do naprav, zato je zelo pomembno, kako starši uporabljajo zabavne spletne vsebine. Če se te uporabljajo za pomirjanje otroka ali uspavanje, je to lahko rizično za naprej.

Zelo kritična skupina so tudi malce starejši otroci (druga in tretja triada OŠ) in mladostniki, saj nimajo še dobro razvitega kritičnega mišljenja in samokontrole, kot odrasli, ki znajo bolje načrtovati čas in predvidevati posledice.

Ena najpogostejših zasvojenosti, ki je tudi uradno prepoznana kot bolezen, je zasvojenost z videoigrami (gaming addiction). Tu so bolj rizični fantje, zlasti ti, ki so osebnostno bolj introvertirani, morda čustveno labilni , sicer zelo radovedni in odprti za izkušnje, visoko inteligentni, a z nizko samopodobo. Če imajo posebne potrebe, kot so motnja pozornosti z ali brez hiperaktivnosti, čustvene težave,  ali so nekje v spektru aspergerjevega sindroma, je rizičnost za razvoj zasvojenosti z video igrami še večja. To sicer ne pomeni, da jim je potrebno onemogočati uporabo, ampak kot starš še bolj budno spremljati uravnoteženost te dejavnosti v razmerju do drugih prostočasnih aktivnosti. Kar zadeva dekleta, pa so malo bolj rizična za razvoj zasvojenosti z družabnimi omrežji. Obstajajo tudi druga rizična spletna vedenja (medvrstniško nasilje, spletne zlorabe), v katere se zelo hitro lahko zapletejo otroci mladostniki, otroci s posebnimi potrebami, otroci s primanjkljaji v duševnem ali intelektualnem razvoju ali s čustvenimi težavami (tesnoba, depresivnost).

V šoli lahko učitelji prepoznavajo otroke, ki prekomerno uporabljajo splet ali so z njim zasvojeni, po nekaterih znakih kot na primer slaba koncentracija, ne osredotočenost, slabšanje šolskega uspeha, otroci so na napravah v šoli kljub prepovedi, pogosto omenjanje priljubljenih spletnih vsebin (serije, video igre, družabno omrežje ipd.) v komunikaciji z vrstniki, zdi se, da so tudi izven spleta z mislimi pogosto pri teh vsebinah, dogaja se, da je otrok morda prve ure pouka zaspan, se težko zbere, še posebej če ima neurejeno rutino spanja… Ne moremo sicer vseh težav naprtiti prekomerni uporabi naprav, lahko da ima otrok motnjo pozornosti in je zato nepozoren, vendar pa učitelj lahko v kombinaciji opažanj pri pouku in informacijami  s strani staršev,  lažje dobi celostno sliko glede uporabe naprav pri učencu.

Nakup telefona svetujete okoli 9. leta starosti. Na nek način se zdi to zgodaj, pritisk vrstnikov na tiste, ki ga morda dobijo kasneje, je velik. Obdobje, ko otrok stopa v zgodnje najstništvo, se odpira v svet, je hkrati tudi najbolj občutljiv glede svoje samopodobe.

Najboljše pravilo je: čim kasneje tem bolje, sploh če otrok ne sam povprašuje po napravi. Včasih tudi starši sami želijo, da ima otrok napravo, zato da je otrok dosegljiv, da vedo, kje je, kdaj ga morajo priti kam iskat… Za take potrebe je najbolje kupiti kar telefon na tipke. Če že kupijo pametni telefon, pa je priporočljivo namestiti zaščito za starševski nadzor. To zaščito omogočajo aplikacije, ki jih starš naloži na napravo (na svojo, na otrokovo ali na obe) in s katerimi potem lažje nadzoruje in uravnava čas, ki ga otrok preživi na napravi in hkrati otroku prepreči, da bi dostopal do zanj neprimernih vsebin. To je smiselno že, ko otrok uporablja telefon svojih staršev, saj bodo starejši in spretnejši otroci nastavljene omejitve hitro zaobšli.

Vprašanje primerne starosti za prvo mobilno napravo je tudi zrelost otroka, ki jo lahko preverite z vprašanji ali se drži postavljenih pravil in dogovorov, vas je za uporabo telefona predhodno vprašal, ko ste rekli, da je dovolj, je odnehal. Je pa treba razumeti, da imajo vsi otroci do neke mere težave z zaključevanjem, saj še nimajo dobro razvitega samonadzora, tolikšne sposobnosti načrtovanja, zato je pri otrocih še vedno potreben zunanji nadzor. Starši morajo biti otrokom pri tem v oporo.

Pritisk vrstnikov na otroka je seveda lahko velik, ne pomeni pa to tudi neposredni pritisk na starša. Tu je ključna vloga staršev, saj se e-vzgoja v prvi vrsti odvija skozi odnos otrok-starš, skozi pogovor. Tako kot peljemo za roko otroka v prvi razred, po zakonu je obvezno spremljanje otroka v šolo, do konca prvega razreda, bi ga morali peljati tudi v digitalni svet. Pogosto pa ga na splet kar spustimo, čeprav je digitalno globalizirano okolje veliko bolj nevarno. Starši se morajo zavedati, da si morajo za e-vzgojo vzeti čas, razložiti, kaj je nevarno, kako odreagirati v primeru težav. Ta pot se odvija skozi medosebni odnos in pogovor in ustrezno postavljanje meja.

Vi pomagate tistim, ki so se znašli v hudi stiski. Kaj pa večina otrok – vsi se v tem času spopadajo z tem vprašanjem – telefoni so nadomestili igro in druženja. Kako menite, da lahko šole zadovoljijo potrebe, ki jih otroci nadomeščajo z igricami in socialnimi omrežji?

Z analognimi aktivnostmi. Pri nas smo na primer za šole naredili igro, ki se jo nalepi na tla šolskega hodnika in spodbuja otroke k temu, da se igrajo in skačejo in obenem učijo, hkrati pa ozaveščajo pomen druženja in igranja v živo. Gre za neke vrste ristanc v obliki telefona. Lahko se preko skakanja naučijo številko telefona mamice in očka, se učijo računati ali pa si izmislijo kako svojo igro, otroci so zelo domiselni. Na šolah je potrebno med odmori spodbujati igro in druženje v živo. Morda se o tem lahko pogovarjajo tudi na razrednih urah ali v okviru določenih predmetov. Nekatere šole že imajo dan brez telefona, dan brez facebooka, projekt mesec brez naprave, družabne igre med odmori… Predvsem pa je smiselno, če šola spodbuja konstruktivno uporabo naprav, za učenje, morda programiranje, ozavešča o pomenu zasebnosti osebnih podatkov, o tem, kakšne sledi puščamo na spletu in podobno.

Kaj ponujate šolam – usposabljanja za učitelje, šolske svetovalne delavce? V kakšnem obsegu?

Šolam in vzgojno-izobraževalnim institucijam nudimo predavanja ali interaktivne delavnice za starše, učitelje in učence od druge triade naprej. Lahko obravnavamo tudi konkretne dejavnosti, na primer kako se nastavi zasebni profil na snapchatu ali nekoga blokira. Ena ura delavnice je namenjena osnovnemu informiranju, za bolj podrobne vsebine in učenje konkretnih veščin, pa je potrebna malce daljša delavnica. Največkrat vsebine, povezane s prekomerno uporabo mobilnih naprav staršem predstavljamo v okviru roditeljskih sestankov na šolah, kjer so prisotni tudi učitelji, za učence pa preventivne delavnice izvajamo v okviru razrednih ur, v okviru naravoslovnih dni ipd. Staršem, poleg individualnega in skupinskega svetovanja, ponujamo tudi pomoč pri nastavitvah starševskega nadzora na družinskih ali »otrokovih« napravah, ali pa v celoti poskrbimo za namestitev teh aplikacij.

Kaj svetujete staršem? Ali menite, da je mogoče pravila uspešno postaviti tudi kasneje, ko ugotovimo, da je otrok pri uporabi naprav že samostojen in v družini ni bilo v začetku postavljenih pravil, kot jih priporočate v priročnikih, ki jih objavljate na spletu?

Na naši spletni strani je na voljo kratek priročnik za starše, za uravnoteženo vpeljevanje mobilnih naprav v družine, ter številni članki in priporočila za uravnoteženo uporabo spletnih vsebin. Anonimno lahko izpolnite tudi vprašalnik, ki vam bo dal neko osnovno povratno informacijo o uravnoteženosti uporabe spleta pri vas ali vašem otroku. Več na www.logout.si.

Če se le da, naj otroci naprave ne dobijo za darilo, prav tako naj naprave ne kupijo iz svojih prihrankov, saj to vpliva na razvoj stališča otroka ali mladostnika, da je naprava njegova last, zato posledično težje sprejema pravila uporabe, sicer upravičeno postavljena s strani staršev. Nakup naprave naj bo, ne glede na starost, stvar družinskega sestanka, pogovora. Pri mlajših je smiselno postaviti pravila, medtem ko so kasneje, nekje od 14 leta naprej, potrebni bolj dogovori. Pri pravilih lahko rečemo »tako bo«, pri dogovorih pa je potrebno več spraševati… »kaj si ti pripravljen, kaj ti je pomembno, kako bi ti to naredil« … Najstnik ima že druge razvojne potrebe kot otrok in se ob neposrednem uveljavljanju avtoritete lahko odzove z uporom, vstopanjem v konflikt, kar posledično še poslabša odnos med njim in starši. Če se starši in najstnik ne morejo sporazumeti, pa predlagam, da se v reševanje vključi tretja, odrasla oseba, nekdo, ki ni starš, a mu mladostnik zaupa. Ta oseba lahko pomaga pri oblikovanju skupnega dogovora, po potrebi mediira, dogovoru sledi in vodi dialog. Lahko je to šolska svetovalna delavka, če tudi to ne pomaga in starši zaradi prevelikih težav ne zmorejo več, je smiselno, da poiščejo dodatno strokovno pomoč.

Kako da ste se začeli ukvarjati s tem področjem dela?

Logout je ustanovila kolegica Petra Belina, psihologinja, ki je že v času študija diplomirala na to temo. Kasneje je delala najprej kot šolska svetovalna delavka, nato tudi kot profesorica psihologije in ves čas opažala, kako se otroci odzivajo na te naprave, kako le-te vplivajo na njihovo zavzetost pri učenju in izostajanje. Nato je z Borisom Velerjem začela s programom pomoči pri prekomerni uporabi spleta, najprej poskusno, a takoj se je pokazalo, da so potrebe tako velike, da sta nadaljevala. Sama sem se priključila 2011, tudi mene to področje zanima. Dinamika zasvojenosti je podobna kot pri ostalih zasvojenostih, motiv je večinoma pomirjanje neprijetnih čustev (to je tudi sicer osnovna dinamika zasvojenosti), pri nekaterih, še zlasti mlajših generacijah pa je motiv takojšni užitek, iskanje ugodja. O vseh teh temah se moramo pogovarjati in jih raziskovati in o njih govoriti z mladimi in starši.